Predzadnji četrtek v tem letu smo se abonenti Maistrovega abonmaja znova odpravili na predstavo – že drugo v tej sezoni – z naslovom O snegu in ljubezni režiserja Tadeja Piška, ki ga nekateri poznajo tudi kot gledališkega in filmskega igralca, pedagoga, dramatika in voditelja. V predstavi, ki je nastala po knjižni predlogi tržaškega pisatelja Marka Sosiča, nastopa Pišek kot eden izmed treh glavnih igralcev, vendar za razliko od preostalih dveh, ki se bolj ali manj gibljeta v tišini, nastopi z izjemno čustvenim monologom in povzetkom dogajanja v knjigi, ki opisuje večplastne odnose znotraj slovenske družine, živeče v Italiji, tik po izbruhu italijanskega fašizma. Pišek, ki je bil s Sosičem – žal je pisatelj že nekaj let pokojni – v prijateljski navezi glede gledaliških pobud, je na spletni strani pričujoče predstave zapisal: »Kratki roman o snegu in ljubezni je v svoji sporočilnosti vedno bolj aktualen, pomemben. Dejstvo, da fašizem in sovraštvo v našo družbo brezsramno vstopata skozi glavna vrata in se naseljujeta v razmišljanje in jezik slehernega izmed nas, je strašljivo in je o tem nujno potrebno spregovoriti. Z Markom sva se večkrat pogovarjala, da bova nekoč ta roman postavila na oder, zato naj ta predstava zazveni kot moj poklon velikemu literatu in še večjemu človeku.«
Predstava O snegu in ljubezni spregovori o nevarnosti prodora fašizma v vse celice družbe, od katerih je najbolj ranljiva prav družinska celica, saj so njeni najšibkejši členi (otroci) zelo dovzetni za različne oblike ideoloških manipulacij, ki jo lahko ponotranjijo do te mere, da se odrečejo materinemu jeziku in narodni identiteti. To se pravzaprav zelo očitno dogaja tudi dandanes, ko poteka subtilna manipulacija nad otroci s strani spletnih gigantov, ki z različnimi izzivi in tehnikami “držanja možganov v šahu” vplivajo na (ne)zmožnost njihove presoje, medtem ko nenehno forsiranje angleškega in ameriškega jezika že terja svoj davek v postopni “pozabi” pisanja in govorjenja slovenskega jezika. Fašizem je v današnji družbi še kako živ in nenehno spreminja svojo obliko in pristop do zavzetja tudi najmanjše celice – tako v družbi kot v možganih ljudi, ki bodisi zaradi odvisnosti (od alkohola, drog, elektronskih naprav itd.) bodisi zaradi kake druge šibkosti oz. nekritičnosti ne znajo razmišljati s svojo glavo.
Pričujoča predstava, ki je nastala v koprodukciji Stalnega slovenskega gledališča v Trstu in Zavoda Godot, predstavlja preplet najmanj treh žanrov – monodrame, plesne predstave in koncerta. Za klavirjem se izkaže Marjan Peternel, ki skozi celotno predstavo ustvarja pomirjeno ali napeto zvočno kuliso, medtem ko Mojca Špik in Inan Du Swami odplešeta najrazličnejše koreografske vložke – od najbolj minimalističnih gibalnih grimas do uprizoritve najrazličnejših oblik nasilja. Na trenutke se gledalec zaloti, da kričečih sporočil Tadeja Piška, ki vzporedno z glasbenikom in plesalcema izvaja tudi monodramo, ne spremlja več, saj ga usklajeni ples Špikove in Swamija zaziblje v svojevrstni trans, kjer je vsaka beseda odveč. Kratki roman o snegu in ljubezni Marka Sosiča je bil med drugim deležen kritik o tem, da predstavlja preveč črno-belo zgodbo o ljubezni in sovraštvu, dobrem in zlu, saj naj bi bil odnos med prijateljicama Almo in Olgo prikazan skozi optiko čiste ljubezni, medtem ko naj bi bil Almin sin Angelo in njegov prijatelj Valter prikazana kot zlobna neofašista, nagnjena k zatajevanju vsega slovenskega, kasneje pa tudi dovzetna za kriminal, umor in druge oblike nasilja. Pričujoča predstava se problematike nasilja ne loteva črno-belo, temveč v prvi vrsti spregovori o medsebojni prepletenosti bitij in o dveh vizijah – viziji velike poplave in viziji sprehoda skozi gozd, kjer je režiser, ki je obenem tudi adaptiral roman za scenaristične namene, v ospredje postavil vseprisotno komunikacijo in solidarnost, ki poteka med drevesi: “Ste vedeli, da imajo drevesa spomin? Ne, čisto resno, ne izmišljujem si, mislim, da je to znanstveno dognano. Drevesa si pomagajo, eno z drugim, kakor bi čutila potrebo po solidarnosti. Eno drevo sporoča drugemu stvari, ki jih je nabralo v svojem dolgoletnem življenju.” Ta subtilni jezik, ki se ga poslužujeo drevesa, na nek način obstaja tudi pri ljudeh in živalih, saj lahko na nezavedni ravni začutimo njihovo “sporočilo” že samo, če pozorno opazujemo govorico njihovih teles. Tako kot nam zgodbo na neverbalen način podajata neverjetno usklajena plesalca in na koncu predstave že na pol slečeni Pišek, ki pokaže, kako se lahko tudi najmanjša gesta nasilja izrodi v večje nasilje, ki kulminira v dejanskem spopadu oz. vojni, obenem pa kaže na moč besed, ki lahko predstavljajo zametek ljubezni ali sovraštva. Predstava O snegu in ljubezni nas opominja na to, da moramo vsak nesporazum in nasilje zatreti že v kali, saj se v nasprotnem lahko razbohoti v neobvladljive razmere, pri tem pa pozorno “našpičiti” ušesa in oči, da se fašizem ne priplazi na stranskih vhodih v prostore naše družbe in telesa ter nas spodjede tam, kjer smo najbolj ranljivi…
Piše: Miša Gams
Foto: Miša Gams
