Maistrov abonma

Pet izbranih predstav profesionalnih gledališč.

Čompe: Gledališki koncert
SNG Drama Ljubljana: Otroci
Slovensko mladinsko gledališče: Umetnost je omara
Slovensko ljudsko gledališče Celje: Juriš
Anton Podbevšek teater in Zavod Bunker: Vse, kar smo izgubili, medtem ko smo živeli

Predstave bodo na sporedu ob četrtkih ob 19.30.

O točnih datumih predstav bodo abonenti obveščeni z mesečnim napovednikom in en teden pred predstavo. 

Cenik:
75 € - redna cena
70 € – mladi do 26 let in upokojenci
70 € – skupine 5 ali več abonentov
35 € – Študentski klub Kamnik
*70 € – festivalski popust (Festival Kamfest, Dnevi narodnih noš in oblačilne dediščine)

*Pridržujemo si pravico do spremembe programa.

Čompe
Gledališki koncert
koncert

Igrajo: Silvo Zupančič, Neža Zinaić, Marjan Stanič, Janez Škof, Žiga Saksida, Breda Krumpak

Čompe so šestčlanska etno, jazz skupina iz Ljubljane, ki je nastala leta 1994. Ime glasbene skupine je nastalo kot trenutni izmislek skozi leta delovanja, in sicer je to narečni izraz za krompir, ki je v rabi v Trenti in Ziljski dolini.

Gre za šesterico igralskega oziroma gledališkega poklica. Igrajo žanrsko različen repertoar pesmi. Avtorsko glasbo ustvarjajo na besedila Daneta Zajca, Milana Jesiha, Edvarda Kocbeka in Andreja Rozmana Roze.

SNG Drama
Otroci
drama

Režiserka: Nina Šorak
Prevajalka: Tina Mahkota
Dramaturg: Blaž Lukan
Scenograf: Branko Hojnik
Kostumografinja: Tina Pavlović
Avtor zvočne podobe*: Laren Polič Zdravič
Lektorica: Klasja Kovačič
Oblikovalka svetlobe: Mojca Sarjaš
Igrajo: Saša Pavček (Hazel), Silva Čušin (Rose), Janez Škof (Robin)

Drama Lucy Kirkwood Otroci ves čas preizprašuje globoke moralne in etične dileme, v katere se zaletimo v času krize in katastrofe. Ravnokar smo izkusili nevarnost korone, ki je postavila pred nas podobno vprašanje: naj zavarujemo starejše in ranljive skupine in žrtvujemo izobraževanje, kariero in ekonomsko stabilnost mladih? Katero življenje je več vredno? Tisto, ki je že mnogo preživelo in ogromno prispevalo k skupnosti, pa si zdaj na stara leta zasluži dostojnost in mir? Ali je več vredno mlado življenje, ki svoje cilje in hrepenenja šele uresničuje? Podobno vprašanje se nam bo zastavilo tudi v grozeče bližajoči se katastrofi globalnega segrevanja. Kakšno politiko varovanja življenj bomo takrat ubrali? Se bo vsak spet držal svojega koščka zemlje in skrbel za svoj blagor ali bomo sposobni pogledati na skupnost, globalno skupnost, v kateri smo vsi prebivalci istega planeta. Ali je človek znotraj nagona po lastnem preživetju sploh sposoben uzreti potrebe skupnosti? Najbolj bistveno od vseh vprašanj pa je: katero življenje je več vredno? Že s tem, ko sprašujem to na glas, sem na spolzkem terenu. To vprašanje se ne sme zastaviti, saj je jasno, da je vsako življenje enako vredno. A krizna in katastrofalna situacija nas žal pripelje tudi do tega. Zato se mi zdi nujno, da znotraj uprizoritve ne delamo zaključkov, ampak načnemo vprašanje.

Društvo za umetnost AVGUS in Slovensko mladinsko gledališče
Umetnost je omara

Igrajo: Daša Doberšek, Janja Majzelj, Blaž Šef, Matija Vastl
Na harmoniju: Polona Janežič
Scenografa na odru: Gašper Tesner, Ivan Peternelj
Prevod: Drago Bajt
Izbor besedil: Ivan Peternelj
Dramaturgija: Jana Pavlič
Kostumografija: Slavica Janošević
Lektorica: Mateja Dermelj
Oblikovanje svetlobe: Matjaž Brišar
Oblikovanje maske: Nathalie Horvat
Producentka: Barbara Hribar
Vodja predstave: Gašper Tesner

Čemu Harms danes? Globalni svet dosega vrtoglave vrhove človeške neumnosti, nesmisla in etičnega razkroja. Najhujša pa je otopelost, ki postaja nekaj povsem vsakdanjega in se zdi neizbežna. Razkroj vrednot je samoumeven in banalnost naših dni je postala navada. Temelj sodobnega sveta je absurd. In Harms je eden prvih absurdistov. Absurd v Harmsovi literaturi priča o nerazvidnem in nedoločljivem strahu, ki vsakdanjosti preti iz ozadja, o eksistencialni ogroženosti in metafizični grozi, ki jo razbiramo tudi iz njegovih zasebnih beležk. Uprizoritev izhaja iz nepredvidljivega Harmsovega sveta, ki nas nagovarja v poetičnem jeziku na meji med tragičnim in komičnim. Potaplja se v poezijo, ki je hkrati otroška igra in igra domišljije v vrtoglavem svetu sanjskih podob in nadrealnih prizorov, oblitih z nenavadno bivanjsko žalostjo.

Slovensko ljudsko gledališče Celje
Juriš
avtorski projekt

Avtorja koncepta: Živa Bizovičar, Nik Žnidaršič
Režiserka: Živa Bizovičar
Dramaturg: Nik Žnidaršič
Scenografka: Nika Curk
Kostumografka: Nina Čehovin
Avtor glasbe: Luka Ipavec
Oblikovalec svetlobe: Bor Ravbar
Lektorica: Živa Čebulj
Svetovalki za govor iz okolice Cerknice: Ljoba Jenče, Ana Ule
Šepetalka: Simona Krošl
Igrajo: Jagoda, Damjan M. Trbovc, Lovro Zafred, Mojka Končar, k. g., Miranda Trnjanin, k. g., Mario Dragojević, k. g.

Kajuh danes najverjetneje velja za največjega slovenskega partizanskega pesnika. Vojne ni preživel, vendar pa za njim ostaja obsežen opus, ki ga poglavitno sestavlja poezija, nezanemarljiva pa so tudi njegova pisma, prevodi, proza in dramsko delo Mati.

Letos – sicer leto prepozno – obeležujemo Kajuhovo leto. A zakaj? Kaj je pri Kajuhu tako vznemirljivega, tako pomembnega, da je ostal v narodnem spominu? In kaj tako problematičnega, provokativnega, subverzivnega, da njegovo leto praznujemo prepozno? Gre le za vprašanje politične ideologije? Za ohranjanje preteklih idej? Za oživljanje mrtvih, pogrevanje konfliktov nekdanjosti? A vendar zdrahe niso ohlajene, mrtvih pa nikakor ne moremo pustiti pri miru – vedno znova jih kopljemo iz grobov in si mečemo imena pozabljenih.; a ne zaradi imen, njihovih zgodb, teles ali idej, temveč zaradi metanja.

Je Kajuh, s svojimi tovariši, res želel tako prihodnost?

Medtem ko je v prostoru naše sedanjosti partizansko gibanje le jabolko spora, sladko-kisla polpreteklost našega naroda, se avtorji predstave sprašujemo predvsem o neki minuli, večno mladi generaciji. O generaciji, ki je bila prisiljena sprejemati radikalne odločitve in se je zavestno spremenila iz naivne mladine v glas upora, propagandno trobilo, steklega psa.

V kaj se torej spremeni glas umetnika v vrtincu vojne? Kaj pomeni njegovo (mlado) življenje? In kaj lahko prepoznamo, ko prisluhnemo nekdanjim sanjam prihodnosti, ki jih je že razpihal veter?

O generaciji, ki se je zavestno spremenila iz naivne mladine v glas upora, propagandno trobilo, steklega psa.

Anton Podbevšek Teater in Zavod Bunker
Vse, kar smo izgubili, medtem ko smo živeli

Koncept in režija: Beton Ltd.
Glasba: Dead Tongues (Janez Weiss, Jure Vlahovič)
Scenografija in oblikovanje svetlobe: son:DA
Dramaturgija: Andreja Kopač
Kostumografija: Mateja Benedetti
Lektura: Barbara Rogelj
Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič
Nastopajo: Primož Bezjak, Branko Jordan, Katarina Stegnar
Oblikovanje maske: Luka Luka
Oblikovanje tiskanih materialov: Gašper Brezovar
Glas voditeljice: Taja Zuccato
Tehnični koordinator: Andrej Petrovčič
Garderoba: Nataša Recer
Šivanje kostumov: Slavica Šubašič, Irena Tomažin, Marija Špeh
Vodja projekta APT: Andrej Berger
Producentka zavoda Bunker: Maja Vižin
Produkcija: Anton Podbevšek Teater, Novo mesto
Koprodukcija: Bunker, Ljubljana

Člani kolektiva Beton Ltd., igralci, performerji in avtorji Katarina Stegnar, Branko Jordan in Primož Bezjak, so v predstavi sami sebi in drug drugemu zastavili vprašanja, ki se nanašajo na osebna, poklicna in družbena izhodišča ter segajo v tri ločena časovna obdobja: v 70. leta in kontekst nekdanje skupne države Jugoslavije, v obdobje odraščanja, ki se konča z zrelostnim izpitom v 90., in v projekcijo v prihodnost, ki ostaja neoprijemljiva. Desetletje sreče in lagodnosti s prvimi slutnjami razpok, desetletje mature in velikih obetov nove države ter desetletje soočenja z realnostjo in izmaknjenih obljub. V predstavi se prepletajo osebne zgodbe protagonistov z zgodovinskimi prelomi, predstavo pa zaznamuje pečat Betonove estetike; atraktivno gledališče, kjer se vrzeli, slutnje problemov in konflikti skrivajo v podtonih spektakularnega, dobre glasbe, fenomenalne igre in plesa.