Maistrov abonma

Pet izbranih predstav profesionalnih gledališč.

Moment in Gledališče Glej: Kako smo prišli do sem?
Emanat: Tatovi podob
Slovensko mladinsko gledališče: Boško in Admira
Gledališče Koper: Živeti!
Avditorij Portorož: Moj ata, socialistični kulak

Predstave bodo na sporedu ob četrtkih ob 19.30, z izjemo zadnje predstave z naslovom Moj ata, socialistični kulak, o kateri bodo abonenti obveščeni naknadno. 

O točnih datumih predstav bodo abonenti obveščeni z mesečnim napovednikom in en teden pred predstavo. 

Cenik:
75 € - redna cena
70 € – mladi do 26 let in upokojenci
70 € – skupine 5 ali več abonentov
35 € – Študentski klub Kamnik
*70 € – festivalski popust (Festival Kamfest, Dnevi narodnih noš in oblačilne dediščine)

*Pridržujemo si pravico do spremembe programa.

Moment in Gledališče Glej
Kako smo prišli do sem?

Avtorja in izvajalca: Gregor Zorc in Matej Recer
Dramaturško svetovanje: Uroš Kaurin
Tehnično vodenje: Andrej Firm (Moment) in Grega Mohorčič (Glej)
Fotografija: Andrej Firm in Ivian Kan Mujezinović
Producenta: Zoran Petrovič (Moment) in Barbara Zonta, Tjaša Pureber (Glej)
Koprodukcija: Moment in Gledališče Glej

»Koliko smrti je potrebnih, da lahko živimo?«

Gregor Zorc in Matej Recer, dva izjemna pripovedovalca zgodb, nas igrivo potisneta v vrtinec različnih časovnih obdobij, osebnih zgodovin, zgodb svojih staršev, znancev in neznancev. Intimno pripoved naslonita na grozote druge svetovne vojne, ki se bijejo z mirno podgorjansko domačnostjo, strategije preživetja v Jugoslaviji s svetovljanskostjo globalnega kapitalizma, vaška solidarnost z urbanim nezaupanjem, življenje s smrtjo. Koliko razočaranj potrebujemo za pravo ljubezen; koliko strahu, da zberemo pogum za soočenje z neznanim; koliko sovraštva moramo premagati, da začnemo spravo; kolikokrat nam mora spodleteti, da najdemo svoj potencial; koliko izgube moramo preživeti, da smo srečni; kolikokrat moramo oditi, da prispemo; in koliko smrti je potrebnih, da lahko živimo?

Sodobna barda nas brezkompromisno soočata s kulturnimi razlikami, drugačnimi časi, a istimi prostori. S prevračanjem družbenih kontekstov preko individualnih zgodb gradita vpogled v bistvo človeškosti. Avtorja tako bolj kot o sebi govorita o nas. Njuno vprašanje »Kako smo prišli do sem?« hkrati že ponuja odgovor: »Naprej gremo lahko samo skupaj!«

Predstava traja 90 minut in nima odmora.

Foto: Andrej Firm in Ivian Kan Mujezinović

Emanat
Tatovi podob
tehnoburleska

Ustvarjalke/ci in izvajalke/ci: The Feminalz: Crucial Pink, Mad Jakale, Mathilde Buns, Tristan Bargeld, H.P.D. (hormonal perturbator in decay), Cica-San, Rosa Dolor, Frau Strapatz, Rebellious Controversy, Poppy Hopps, Dee Dee Void, Ariela, GlitterAid, Musée-Cunt, Belinda, Gospod Magdalenca, Broj Ena
Gostje iz SMG: RotoGambrinus, Mademoiselle Satisfaire, Vazelina, Boccaccio
Gostje: Liberty Brokeheart, Aphra Tesla Operating System, Shiva the Godess of Gandja, Maud Otis, Virgin Mary, Freddie Cankar, Mama Mila, Anja Bezlova, Duo Heißes Eis
Kostumografija: Urška Recer, Matic Hrovat, Tanja Pađan/Kiss the Future
Oblikovanje maske in frizur: Tina Prpar
Izbor in originalna glasba: Luka Prinčič in The Feminalz
Oblikovanje svetlobe: Janko Oven, Aljaž Zaletel, Urška Vohar, Dan Zrimšek
Besedila: Saša Rakef, Frau Strapatz, Ariela, Dee Dee Void, Gospod Magdalenca in The Feminalz
Produkcija: Emanat
V sodelovanju: Klub Gromka, Maska, Kino Šiška, Slovensko mladinsko gledališče

Tehnoburleska je nema komedija telesa, ki parodira okorelost družbenih vlog. Nekritično si prisvaja, kopira in lepi ženstvenost, moškost, družinska razmerja, mačizem in druge izprijene družbene vloge, ki po krivem veljajo za normativne. Ko se Tatovi povsem razgalijo, ter sloj za slojem odvržejo družbene preobleke, ne pridejo do bistva, temveč ugotovijo, da je bistvo ništrc, uprizorjene travestije telesa pa so opij, ki dela bivanje znosno. Ta zabavna igra v preoblačenju in njihovo vedenje je rezultat velike zgodovinske osvoboditve seksualnosti in teles posameznikov od družbenih spon. Zadovoljni v eklektičnem hrupu medijskega podobja raztegujejo popularne posnetke in jih zgrizejo do nezaslišanih oblik, ki zbujajo krohot ali obup. Tatovi podob ne iščejo smisla, temveč užitek. Kajti užitek je hedonistično loščilo, s katerim so premazali vsakdanje predmete in iz njih napravili nekaj izjemnega. Tehnoburleska s fizičnimi in čustvenimi telesi spreminja programsko kodo v družbi, ki končno dopušča odprto šifriranje lastnih omejenih neumnosti.

“Prepredena sem z ambivalentostjo. Sem oboje, pravilo in izjema, zakon in izobčenec, doktor in histeričarka, ne morem biti eno brez drugega. Ne zavračam podob, ki me konzumirajo. Postanem te podobe.” (Mady Schutzman)

Slovensko mladinsko gledališče Ljubljana
Boško in Admira
avtorski projekt / dokumentarna predstava

Zasedba: Primož Bezjak, Nataša Keser, Boris Kos, Kaja Petrovič, Stane Tomazin
Dramaturgija: Nik Žnidaršič
Scenografija in video: Dorian Šilec Petek
Kostumografija: Nina Čehovin
Glasba in oblikovanje zvoka: Gašper Lovrec
Oblikovanje svetlobe: Andrej Hajdinjak
Lektorica: Mateja Dermelj
Grafit: Dorijan Šiško
Vodja predstave: Urša Červ

Izhodišče projekta je vojna fotografija objetega mrtvega para na mostu Vrbanja. Muslimanka Admira Ismić in pravoslavec Boško Brkić sta leta 1993 poskušala zbežati iz obleganega Sarajeva, vendar ju je nekaj metrov pred mejo ustrelil še danes neznani ostrostrelec. Dva Američana, fotograf Mark H. Milstein in novinar Kurt Schork, sta par kljub nasprotovanju obeh družin poimenovala »Sarajevska Romeo in Julija« in iz tragične smrti dveh mladih ljudi ustvarila senzacionalistično zgodbo, iz njunih trupel pa podobo in simbol ljubezni, ki jo je pokosila vojna. V fotografiji se tako skriva cel kup vprašanj brez odgovorov, vprašanj o tem, kako se javnost odzove na tovrstne podobe, in o tem, ali so nekatere zgodbe, nekatera življenja pomembnejša od drugih. Onkraj okvira konkretnega posnetka pa se odpira širša problematika vojne fotografije: njenega namena, cilja, etičnosti, učinkovitosti, zmožnosti šokiranja danes. Ko je tako razpeta med poveličevanje vojnega nasilja in opozarjanje na vojne grozote, je v podobnem položaju kot predstava – govori o stvari, ki je ni mogoče ubesediti.

Foto: Dorian Šilec Petek

Gledališče Koper
Živeti!
Anton Pavlovič Čehov: Medved in Tragik po sili

Prevajalca: Mile Klopčič (Medved), Janko Moder (Tragik po sili)
Režiser, skladatelj in scenograf: Marjan Nečak
Koreografinja: Anja Möderndorfer
Kostumograf: Blagoj Micevski
Avtor videa: Marin Lukanović
Lektor: Martin Vrtačnik
Oblikovalca in izdelovalca mask: Damijan Kracina, Katarina Toman Kracina

Igralska zasedba
Medved (1888): Jelena Ivanovna Popova (vdova, posestnica): Patrizia Jurinčič Finžgar, Grigorij Stepanovič Smirnov (posestnik): Luka Cimprič, Luka, sluga pri Popovi: Rok Matek

Tragik po sili (1890): Ivan Ivanovič Tolkačov, družinski oče: Rok Matek, Aleksej Aleksejevič Muraškin (njegov prijatelj): Luka Cimprič, Ženska: Patrizia Jurinčič Finžgar

Po šestnajstih letih, kolikor nas loči od uprizoritve Treh sester, se na oder Gledališča Koper vrača dramatik Anton Pavlovič Čehov, tokrat z dvema enodejankama, ki ju je napisal po francoskem vzoru in ju zato poimenoval vodvilčka. V prvem z naslovom Medved (1888) prileteni posestnik Smirnov le dan pred rubežem posestva obišče mlado in lepo vdovo Jeleno Ivanovno Popovo, da bi od nje izterjal denar, ki ga je pred časom posodil njenemu pokojnemu možu, vendar ga v črnino zavita vdova odpravi z besedami, da ni razpoložena za ukvarjanje z denarnimi zadevami. Jezni in do nežnejšega spola nestrpni Smirnov se odloči, da bo pri vdovi vedril toliko časa, dokler ga ta ne izplača, ko pa ga Popova s pomočjo sluge poskuša vreči iz hiše, jo užaljen pozove na dvoboj. Popova, ki ni nikoli imela v rokah orožja, privoli, njena odločnost in pogum pa v ljubezni večkrat razočaranemu Smirnovu vzbudita simpatijo. Izpove ji ljubezen, Popova še nekaj časa hlini hladnost, nato pa … V drugem, Tragik po sili (1890), družinski oče in državni svetnik Tolkačov prosi prijatelja Muraškina, naj mu posodi revolver, saj je življenje v službi in doma, kjer mora vsakodnevno izpolnjevati prošnje družinskih članov, postalo prenaporno. Muraškin najprej sočustvuje z njim, nato pa ga prosi, naj na poti domov skupni znanki odnese še neko malenkost. Ko Tolkačov sliši še njegovo prošnjo, ga popade bes in zahteva, naj teče kri …

Medved in Tragik po sili, ki ju uprizarjamo pod skupnim naslovom Živeti!, nista nostalgični podobi pretekle dobe, temveč zgodbi o čustvenem nelagodju, preobremenjenosti in nerazumevanju lastnih čustev. To je tisto, kar danes vsi poznamo, kar nas bega, frustrira in navsezadnje nasmeji. Režiser Marjan Nećak, ki smo ga v našem gledališču spoznali kot režiserja in avtorja glasbe za uprizoritvi Lepa Vida in Naša familija, Čehova ne jemlje kot muzejsko vrednost, temveč kot živega, sodobnega avtorja, ki z neverjetno natančnostjo diagnosticira človeško ranljivost: »V Medvedu spremljamo dva človeka, ujeta v lastne obrambne mehanizme, medtem ko v Tragiku po sili opazujemo posameznika, ki se zlomi pod težo absurda in banalnosti vsakdanjika,« je zapisal ter dodal: »Ti enodejanki nista izmišljeni drami, sta naš vsakdan – le brez mask. Ali pa morda z najbolj iskrenimi – Čehovimi.«

Predstava traja 60 minut in nima odmora.

Foto: Jaka Varmuž

Avditorij Portorož
Moj ata, socialistični kulak

Predstava gostuje v Avditoriju Porotorž. Abonenti bodo o predstavi obveščeni v začetku leta 2027.