V četrtek, 18. 5., se je v Domu kulture odvila še zadnja predstava v sklopu Maistrovega abonmaja, ki nam iz leta v leto postreže družbeno aktualne teme, katere kamniško občinstvo premleva še tedne in mesece. Tudi pričujoča predstava je vzela pod drobnogled begunsko problematiko in dvoličen odnos Evropske unije do te teme ter tako ponudila več vprašanj kot odgovorov, obenem pa je na zelo intimen in čuteč način predstavila osebno zgodbo iranskega begunca, ki je na poti iz matične domovine do Slovenije trpel mraz, lakoto, utrujenost, negostoljubno politiko prehodnih držav in birokratke ovire, ki so ga kot ilegalnega prebežnika čakale v državah Evropske unije. Predstava Proslava je tako vsebinsko kot formalno razdeljena na dva dela – v prvem spremljamo skupino evropskih poslancev slovenske narodnosti, ki se pripravljajo na proslavo, s katero bodo zaključili evropski projekt na temo begunske krize, pri čemer se trudijo izogniti uporabi diskrimintorne nacionalistične in fašistične retorike, ki jih nehote povezuje s Hitlerjem.
Osnova za scenarij je drama Proslava hrvaškega dramaturga in dramatika Ivorja Martinića, ki je v sklopu evropskega projekta Pristanišče sanjačev napisal drzno zgodbo, s katero je razgalil blišč in bedo Evropske unije in njeno ambivalentno politiko do begunskega vprašanja. Tako se evropski poslanci že na začetku proslave znajdejo pred dilemo, kako naj nezakonite priseljence sploh poimenujejo – gre za begunce, migrante ali kaj tretjega? Za nasvet vprašajo kar Google, saj se jim razmislek o tem zdi prezahteven. V nadaljevanju pridejo na plan tako retorične oz. filološke zagate kot tudi politične zagate, ki jih doživljajo evropski diplomati, ko iz dneva v dan manevrirajo med zadovoljevanjem volivcev, ki se nahajajo na levem in desnem političnem polu ter nezmožnostjo izvrševanja členov evropske ustave v praksi. Zdi se, da se vsi strinjajo le v tem, da so begunci odvečni in nepotrebni tako na ravni notranje politike posameznih držav kot na ravni zunanje politike celotne unije. Avtohtoni prebivalci Evropske unije se temnopoltih prišlekov bojijo, saj v njih sprožijo pradavni strah, da jih bodo pregnali iz njihove zemlje in jim zasedli delovna mesta in domove. Evropski poslanci se pod vplivom popitega alkohola čedalje bolj strinjajo, da bi bilo za vse najbolje, če bi begunci utonili že v Sredozemskem morju, da ne bi naknadno prišlo do njihovih zahtev po mednarodnem azilu in posledično izgona iz države, kar meče slabo luč tako na Evropsko unijo kot na dotične državne inštitucije, ki se pri svojem delu sklicujejo na pravičnost in enakopravnost. Ko nekdo med njimi prebere časopisno novico o varovanju južne meje s strani štajerske varde, nekdo drug pa naredi primerjavo z izbrisanimi, se ostali na eleganten način izognejo kočljivim temam, ki bi jih pahnile še globlje v vrtinec kolektivne (evropske) krivde. Manjka le še obuditev spomina na posebne živalske vrtove, v katerih so še na sredini prejšnjega stoletja zlasti v Belgiji razkazovali afriška ljudstva kot nenavadne eksotične živali, da bi vsa farsa evropskega kolonializma priplavala na površje in z močno cunamija pometla z njihovim ideološkim izrazoslovjem in fantazmami o socialni integraciji.
Pri tem velja pohvaliti tako drznost mladega režiserja Jana Krmelja, ki je suvereno prikazal številne nesmisle evropskih birokratov in diplomatov, ki jih bolj kot rešitev begunske problematike zanima kakšna hrana bo na jedilniku v času proslave, kot tudi igralski zagon Ksenije Mišič, Maše Žilavec, Vojka Belšaka, Matevža Biberja in Petje Labović, ki so z enako vnemo uprizorili brezbrižen in vzvišen odnos do beguncev kot tudi nadvse podoživeto življenjsko izkušnjo iranskega begunca Navida Fadae-ja Nazer-ja v drugem delu predstave. Z izmenjajočimi govori so nizali čustveno barvite vtise begunca, ki je bil zaradi političnega pritiska ob protestih za šest let prikrajšan za delo v svoji državi, na poti v Evropo pa je doživel toliko zaporednih šokov, da si še dandanes od njih ni opomogel. Polifonična pripoved petih igralcev je zvabila solze na oči kamniškemu občinstvu, ki je z bučnim aplavzom pospremilo zadnjo predstavo Maistrovega abonmaja. Upamo, da se naslednjo sezono vidimo v enakem ali še večjem številu ...
Piše: Miša Gams
Foto: Miša Gams
