Predstava Slovenskega mladinskega gledališča se je pod režisersko taktirko Matjaža Pograjca lotila dramskega teksta Ljudje, kraji in stvari britanskega dramatika in režiserja Duncana Macmillana, ki v svojih besedilih prikazuje patološko strukturo kapitalistične družbe in obenem raziskuje načine, kako prepoznati zasvojenost, medsebojno odtujenost in psihiatrično-terapevtski diskurz kot osnovne gradnike degradirane družbe, v kateri si posamezniki želijo povrniti dostojanstvo, samoprepoznanje in moč. Osrednja junakinja predstave je gledališka igralka Ema, ki se zateče v rehabilitacijski center za pomoč odvisnikom, da bi pridobila potrdilo, da je še vedno funkcionalni član družbe in tako razveselila svojega delodajalca pa tudi starša, ki še nista prebolela smrti svojega uspešnega sina. Janja Majzelj v vlogi Eme, ki se na začetku izdaja za Nino, kasneje pa za Saro ter tako razvija svoj igralski talent znotraj skupine odvisnikov, ki od nje pričakujejo zgolj iskrenost in pristnost, se izkaže za vsestransko igralko, ki je vlogo najstniško prismuknjene, zasanjane pa tudi kritične odvisnice izpeljala neverjetno prepričljivo in večplastno.
Ema z negodovanjem in zdravo mero kritike sprejme rehabilitacijski proces, ki temelji na dvanajstih korakih do okrevanja in vključuje skupinsko terapijo ter pitje »zdravil«, ki vključujejo majhne odmerke droge, da bi bilo odvajanje čim bolj postopno, obenem pa najde vzporednice med programskim ustrojem centra za odvisnike, odrom in sâmo družbo. Na nekem mestu namreč vse skupaj proglasi za magično skupinsko iluzijo, ki mora prevzeti videz resnice, da sistem sploh lahko deluje: »Kadar sem na odru, vem, da se samo pretvarjam. Nisem človek, za katerega se pretvarjam, da sem. In tudi vsi drugi to vejo. Ampak nekako to ni važno. Vsi se samo nekako – odločimo – da je to res. – In enako je s tem programom. Z vsem, v bistvu. Jezik. Politika. Denar. Religija. Pravo. Na neki ravni vsi vemo, da je vse to samo eno sranje. Magična skupinska iluzija.« Ko se terapevtka - ki je bila tudi sama 21 let odvisnica - odloči, da zaradi neuspoštevanja pravil iz skupinske terapije izžene Paula (Matej Recer), Ema naredi vse za to, da bi ostal v skupini, pri čemer pa si nakoplje srd tako članov skupine kot Paula, ki si življenja izven zastavljenih pravil rehabilitacijskega centra ne predstavlja, a obenem mazohistično sprejema odločitev svojih sotrpinov. Ena izmed njegovih zloglasnih izjav, ki jo izreče ob njenem prihodu v Center, se glasi: »Radi bi, da bi bila vse, si pa samo nič.« Tudi Ema čedalje bolj ugotavlja, da sta identiteta in svobodna volja konstrukta, ki pomagata pri vzdrževanju iluzij, ki so po eni strani nujne, da se proces ozdravitve sploh lahko začne: »Nobenih novih idej ali doživetij ni. Nobene svobodne volje. Identiteta je konstrukt, in možgani niso sposobni objektivne introspekcije.« Ema po drugi strani nenehno zavrača katarzično moč celjenja ran znotraj skupine, kar ji najbolj očita karizmatični Mark (Primož Bezjak), ki mu skupina predstavlja varen prostor z možnostjo razvijanja poklicnih ambicij in napredovanja po družbeni lestvici, medtem ko Ema v njem (vsaj na začetku) ne vidi nič drugega kot nadzorni štab, ki temelji na lažnih avtoritetah in namišljeni kontroli.
Predstava je razdeljena v dva dela – v prvem spremljamo paleto Eminih obrambnih mehanizmov, ki se sprožijo ob prihodu v rehabilitacijski center in njeno neuspešno zdravljenje, ki ni možno iz preprostega razloga neiskrenosti do sebe in drugih. V drugem delu sta v ospredju starša, ki Emi na razviden način pokažeta, da ji zaradi njenih nenehnih dramatičnih uprizoritev in menjave vlog nikoli ne bosta v celoti zaupala, kar jo še dodatno prizadane. Nezmožna uvideti projekcijo krivde v lastno hči, ki z bratovo smrtjo nima nič skupnega, se vrtita v začaranem krogu iskanja krivcev in nesprejemanja njenega iskrenega priznanja uspešne ozdravitve. Za nameček ji mama v roke porine plastično škatlo, v kateri se nahaja droga za pomiritev, češ, da je usoda zdaj v celoti v njenih rokah in da se lahko tudi dokončno uniči, če to hoče, saj nezavedno ne prenese njene ozdravitve, ki nastopa kot protiutež sinovi tragični smrti. Emi na koncu ne preostane drugega kot da se vrne k svojemu plemenu ozdravljenih odvisnikov, ki jih poimenuje “kihoti”, v njih pa vidi pogumne kojote, ki podobno kot v istoimeni risanki furajo naprej svoje življenje vse dotlej, dokler ne pogledajo v brezno, ki se nahaja pod njimi.
Režiser Pograjc se ob pomoči asistenta Mitje Lovšeta drži dramskega teksta, obenem pa ga z vpeljavo glasbeno-plesnih vložkev in umetelno izdelanih lutk, ki poosebljajo najrazličnejša Emina tesnobna pa tudi ekstatična stanja, primerno obogati in razvija naprej v smeri krepitve zdravega razuma, dvoma in skepse – tako do znanosti kot tudi do psihiatrov, psihoterapevtov kot tudi do duhovnosti in religije. Glavna zdravnica (Katarina Stegnar), ki daje vtis vodilne znanstvenice v Centru, namreč na neki točki Emi izroči Biblijo, ki jo ta skeptično odloži nekam v ozadje, čeprav iz njenega nezavednega zlasti v drugem delu predstave vdrejo gromozanski (krščanski) občutki krivde zaradi smrti njenega brata, ki je umrl še mlad zaradi nenadne možganske krvavitve. Pohvaliti velja 14-člansko igralsko ekipo, ki je avtentično odigrala vsak svojo vlogo, mnogi med njimi so se izkazali kot spretni upravljalci marionet, glasbeniki in plesalci, po drugi strani pa je tudi tehnična ekipa korektno opravila svoje delo z upravljanem zvoka (Marijan Sajovic) in svetlobe (Matjaž Brišar). Izkazali so se tudi scenografi (Miloš Narobe, Sandi Mikluž), kostumografi (Neli Štrukelj, Estera Lovrec), koreografi (Branko Potočan) in oblikovalci grotesknih lutk s povečanimi glavami in pomanjšanimi telesi (Barbara Bulatović), nekoliko slabše pa so se odrezali dramaturgi, saj so dialogi v drugem delu predstave, ki traja tri ure in pol, izgubili na svežini in izvirnosti, napetost med gledalci pa je zaradi (pre)zahtevnega vzdrževanja koncentracije tudi precej usahnila.
Čeprav predstava Ljudje, kraji in stvari ne preuči vzrokov, ki peljejo mladega človeka v začaran krog odvisnosti, pa nekoliko utopično namiguje v smeri – kot že pove naslov – izogibanja določenih ljudi, krajev in stvari ter raziskave nerazrešenih družinskih travm, ki se prenašajo iz generacije v generacijo in iz katerih se je brez izjemne odločnosti in poguma vpletenih skorajda nemogoče prebiti. Če je razrešitev znotraj družinskega kroga zaradi nadvse kompleksnih odnosov izjemno redka, pa nam upanje daje skupinska terapija in medsebojna podpora s strani sotrpinov, ki si delijo izkušnje. Nenazadnje pa predstava izpostavi tudi tanko ločnico, ki se nahaja med normalnim in patološkim, boleznijo in zdravjem, realnostjo in fikcijo, življenjem in igro – ali kot glavna igralka v nekem trenutku pomenljivo navrže: »Odvisnost od vloge je podobna odvisnosti od drog, le da je toliko težje priti do dobre vloge.« Nedvomno so igralci v tej predstavi imeli edinstveno priložnost za poistovetenje z vlogo, s pomočjo katere so lahko pogledali neposredno v brezno svojega poklica in eksistence.
Piše: Miša Gams
Foto: Hana Drofenik
