Prvi četrtek v aprilu smo si abonenti Maistrovega abonmaja pogledali predstavo Arzenik in stare čipke ameriškega dramatika Josepha Kesselring-a, ki jo je napisal daljnega leta 1939, svojo prvo uprizoritev pa je doživela na začetku druge svetovne vojne. Da je komedija, ki na duhovit način obravnava različne strategije serijskih umorov še kako aktualna, sta poskrbela režiserka predstave Nina Ramšak Marković in dramaturg Milan Ramšak Marković, ki sta se trudila izpostaviti grotesknost likov in njihovih prepričanj kot tudi razviti dramsko linijo v smer samopreizpraševanja o dualnostih, ki nam krojijo svetovne nazore in nas skozi perspektivo navidezne demokracije pehajo v relativizacijo in subjektivizacijo zločinov.
Predstava se začne z obiskom gledališkega kritika Mortimerja Brewster-ja (Matevž Sluga) v viktorijanski hiši njegovih tet (odlična igra Mirjam Korbar in Judite Zidar), ki pod videzom dobrodušnosti, ustrežljivosti in humanitarnosti skrivata dejstvo, da sta serijski morilki, ki zastrupljata osamljene gospode, ki v življenju ne vidijo več smisla. Z neverjetno življenjsko lahkotnostjo se posvetita med drugim tudi religioznim prepričanjem svojih žrtev in jim v kleti – kjer jim omogočita zadnje počivališče – priredita celo posmrtni obred, dokler jih duševno neuravnovešen Mortimerjev brat Teddy (igra ga Gašper Jarni) - ki za sebe misli, da je ameriški predsednik Theodor Roosevelt, ki v Panami pokopava žrtve rumene mrzlice - z najrazličnejšimi inovativnimi pripomočki ne razkosa, da bi jim omogočil čim lažji prehod skozi ozek “Panamski prekop”. Na vrhuncu predstave se pojavi še Mortimerjev psihopatski brat Jonathan (Filip Samobor), ki skupaj s svojim plastičnim kirurgom dr. Einsteinom (Matic Lukšič), zasede hišo tudi s svojimi trupli in se slej ko prej s tetkama znajde v tekmi preračunavanja števila žrtev. Čeprav se v hiši večkrat znajdeta tudi dva policista, sta oba bolj kot ne obsedena sama s sabo in s svojimi umetniškimi potenciali, zato ne vidita ne žrtev ne zločincev, čeprav sta z njimi ves čas obkrožena. Komedija zmešnjav nastane, ko morilci tihotapijo svoje žrtve po hiši in obenem drug drugega prepričujejo v originalnost in upravičenost svojih zločinov, ki jih vidijo bodisi kot vrhunec dobrodelništva bodisi kot umetniško delo.
Namesto da bi se nič hudega sluteči Mortimer s svojo zaročenko Elaine (fenomenalna Klara Kuk) odpravil na predstavo, ki jo mora recenzirati, se predstava odpravi k njemu – življenje mu s serijo dramatičnih situacij zagode veliko večji spektakel kot bi ga kdajkoli lahko uzrl na odru. Prav razmišljanje o tem, kdaj se predstava konča in začne življenje ter obratno, je osrednja filozofska nit predstave, ki se med drugim sprašuje tudi o razlikah med gledališkim kritikom, teoretikom in dramatikom. Policist O’Hara (Jožef Ropoša), ki si vse življenje želi napisati dramski tekst, v nekem trenutku “ugrabi” kritika Mortimer-ja v upanju, da mu bo ta lahko pomagal pri pisanju gledališkega besedila, čeprav je način pisanja dramskega teksta povsem drugačen od pisanja kritike. Za piko na i poskrbi gledališki teoretik, ki zadnjih deset minut predstave pred publiko nonšalantno razjasnjuje osnovne pojme komedije in razpravlja o razlikah med komedijo in humoresko, končnostjo in neskončnostjo itd. Da publika njegovemu dolgemu filozofskemu monologu v resnici prisluhne, je zaslužen prizor pred tem, v katerem se v obliki komedije zmešnjav v parih minutah zvrstijo vse možne variacije zamenjav (spolnih in družbenih) vlog, statusnih simbolov, metafor, ugank in simbolnih rebusov, s katerimi se pred gledalcem razkrivajo mehanizmi gledaliških manipulacij, ki v nekem trenutku (zlasti ob predvajanju risanke Tom in Jerry) delujejo kot nemi film kakega Charlie-ja Chaplina, ki je znan po tem, da je svoje komedije začinil z družbenokritičnimi vsebinami (npr. film Veliki diktator). Občinstvo kar naenkrat na truplih, ki si jih nastopajoči brez slabe vesti podajajo, zasledi napise kot so “Zdrava pamet” in “Ideološki mehanizmi”, kar omogoča sugestibilno ozaveščanje o tem, da so situacije, ki so izvzete iz konteksta, vedno že stvar hipnoze in manipulacije – bodisi da gre za politična besedila bodisi za zmontirane medijske izseke ali iz konteksta vzeta “sporočila” umetniških paradigem. Kritik se tako znajde v absurdni situaciji, ko mora ekscentrične člane svoje družine ne samo kritizirati, temveč tudi aktivno poseči v njihova medsebojna razmerja in razgaliti njihova psihotična stanja. Na ta način sam pri sebi tudi ugotovi, da ljudi v življenju ne ženejo racionalni argumenti, temveč iracionalni motivi, osebnostne motnje in impulzivni čustveni ekscesi.
Znotraj predstave Arzenik in stare čipke, ki je premiero doživela novembra 2023 v ljubljanskem Mestnem gledališču, lahko – tako preko črnobelih posnetkov iz prejšnjega stoletja (posnetki iz koncentracijskih taborišč) in kratkih video utrinkov, ki se projecirajo v ozadju - najdemo povezave med holokavstom in dandanašnjo situacijo v Gazi, medtem ko nas udobno nameščanje starcev in hendikepiranih na viktorijanskem kavču dnevne sobe ob srkanju usodnega “bezgovega vina” spomni na nedavno izolacijo starostnikov v domovih za ostarele, kjer so pod ideološko pretvezo “odgovornosti do drugega” nemočno umirali izolirani od prijateljev in sorodstva. Komedija, ki v svoji osnovi združuje elemente grozljivke, tragedije, farse, burleske, satire in groteske, kaže na dvolično malomeščansko družbo, ki s plastičnimi operacijami, maskami, barvitimi frizurami, smrtonosnimi strupi in najrazličnejšimi iluzijami beži stran od same sebe v psihozo prve vrste. V psihozo, znotraj katere veljajo določeni zločini za bolj upravičene in opravičljive od drugih, ki so v medijih objavljeni z namenom, da preusmerijo pozornost stran od prvih ...
Piše: Miša Gams
Foto: Miša Gams
